“Najbolj pomemben cilj za izvajalca je, da ugotovi, kako dobro mu gre”
Itzhak Perlman, violinist
In vam, kako dobro vam gre, ko se učite novo skladbo? Kako veste, da ste se del skladbe naučili tako dobro, da vas nič ne more presenetiti, in se lahko premaknete dalje na naslednji del?
In potem, ko boste preigrali celotno skladbo, kako boste določili, ali jo znate dovolj dobro za nastop?
Odločite se za nastop in na njem zaigrate skladbo, ki ste se jo naučili na novo. Kako dobro znate oceniti svoj nastop, da boste vedeli, kaj bi pri igranju skladbe lahko še izboljšali?
Odgovor na zgornja vprašanja je preprost: natančna ocena samega sebe izvajanju glasbe.
Glasbeniki nakažemo, kako dobro se ocenjujemo, z vsako frazo, ki jo zaigramo ali zapojemo. Naš nastop povsem razkrije, kako dobro slišimo samega sebe in kako dojemamo, kaj je dovolj dobro za nastop.
Ampak, kako postanemo odlični kritiki samega sebe pri igranju? Izgleda, da zelo postopno.
Ocenjevanje samega sebe pri muziciranju zahteva več veščin in vse te sposobnosti zorijo skozi daljši čas. Prav fino bi bilo, če bi nam uspelo pospešiti pridobivanje teh veščin, kajne? 🙂
Mnogi učenci instrumentov in petja, ki jim primanjkuje veščin ocenjevanja samega sebe, so osiromašeni zaradi nerazvitih veščin, saj si ne znajo predstavljati, kaj in kako bi lahko še izboljšali svoj nastop. Glasbeni pedagog Gerald Klickstein je v svojem dolgoletnem delu s študenti glasbe raziskal šest načinov, kako lahko razvijemo čim natančnejšo oceno svojega igranja. Predstavljena so na njegovem blogu (klik ), tu pa jih bom na kratko povzel:
- Igrajmo glasbo, ki smo jo zmožni lepo odigrati
Le skladbe, ki ne presegajo naših sposobnosti, nam nudijo dovolj prostora v naših mislih, da se lahko posvečamo tudi drugim aspektom naše izvedbe. Kot je nekoč izjavil skladatelj Robert Schumann: “Stremimo, da bomo igrali lažje skladbe z večjo eleganco: to je bolje, kot igrati težje skladbe z občutnim naporom.”
- Posnemimo se med igranjem
Tako pri vaji kot na nastopu bi bilo dobro, ko bi redno snemali audio ali video posnetke svojega igranja. Nato bi ocenili posnetke glede na tiste aspekte, ki nas pri igranju zanimajo.
Kadar snemamo audio posnetek, lahko enkrat poslušamo in ocenjujemo naš ritem. Drugič se pri poslušanju lahko posvetimo intonaciji. Tretjič pa pretehtamo našo dinamiko, vibrato, artikulacijo, ton, izraznost.
Ko pregledujemo video posnetek, lahko preverimo tudi našo odrsko prezenco in pogledamo mimiko, ki jo mogoče izražamo, ne da bi se je zavedali (dvignjena ramena, togost, obrazne grimase, nenavadni gibi).
- Stremimo k odličnosti
Ko vadimo, si nenehno prizadevajmo, da bomo igrali v skladu z našimi standardi odličnosti. Te navadi bomo poglobljeno pregledali v enem od naslednjih člankov, če pa jih na hitro povzamemo, so to: lahkotnost, izraznost, natančnost, ritmičnost, lep ton, osredotočena pozornost in pozitivna naravnanost.
Ko igramo ali pojemo, si prizadevajmo, da bomo to počeli z lahkoto, nikoli se ne silimo igrati pretežavne zadeve ali izvajati fraze v prehudem tempu.
- Ne bojmo se napak – so le informacija
Napake nas obvestijo, kje še nismo dovolj dobro pripravljeni. Ponujajo nam torej dobrodošlo povratno informacijo – zato smo jih lahko veseli 🙂 Glejmo, da bomo od zdaj naprej napake rade volje vzeli pod budno oko in razrešili vzroke, zaradi česar se napake pojavljajo.
Glasbeniki, ki jih napake razburijo, so nagnjeni k temu, da jih še več spregledajo, saj si podzavestno ne želijo trpeti zaradi njih. Zato bodo raje popačili svojo glasbo, kot dobro zvadili slabo odigrane fraze.
- Poiščite ljudi, ki vam bodo iskreno povedali svoje mnenje o vašem igranju
Največ se naučimo, kadar stopamo po robu našega znanja. Vsak od nas ima oblikovan svoj subjektivni vidik, kako igra, zato se ne zmoremo oceniti nepristransko in objektivno. Zato je za izboljšanje našega igranja in naš glasbeni razvoj nujno, da slišimo tudi povratne informacije od drugih ljudi z njihovega zornega kota.
Ko sam igram ali ko snemam kak video ali audio posnetek, redno vprašam za mnenje tudi druge ljudi, saj vem, da ga sam ne zmorem oceniti nepristransko in objektivno. Preveč sem namreč vpleten v “zgodbo” posnetka in si ne znam predstavljati, kako bi ga ocenili ljudje, ki ne poznajo “zgodbe”, ki je v ozadju snemanja. In ko me kolega opozori na določen vidik, ki sem ga spregledal, sem vesel, saj mi omogoča, da ga popravim, hkrati pa se bom tega aspekta zavedal tudi v prihodnje.
- Ocenjujte se neosebno
Ne dvomim, da smo glede glasbe vsi zelo strastni. Naše igranje pa je dobro ocenjevati nevtralno, brez strasti, kot, da ne bi igrali mi.
Kar imam v mislih, je, kadar ocenjujemo recimo ritmično točnost, se moramo vprašati: “Kako ritmično točna je bila melodija?” Ne, kakšna je bila “moja točnost”, ampak “ritmična točnost”.
Podobno, kadar uporabljamo ogledalo, da si z njim pomagamo pri tehničnih izzivih, ki jih imamo z instrumentom, bodimo recimo pozorni na delo rok. Ne mojih rok, temveč samo rok. Nato se lahko vprašamo, ali v zrcalu vidimo tisto, kar želimo.
Če se nam uspe čustveno ločiti od samega sebe, in naše igranje obravnavamo kot bi igral nekdo drug, bomo lažje objektivni in bolj natančni pri ocenjevanju kvalitete našega igranja.
To so dobri načini, da treniramo in izgrajujemo naše samoocenjevalne veščine.
“Ni časa!” – Si lahko privoščimo tak izgovor?
Druga skrajnost pa nastane, kadar imamo te veščine razvite bolje, kot pa jih uporabimo. Dandanes smo nagnjeni k temu, da bi nam vsak opravek vzel čim manj časa, saj nas čas priganja že k naslednjemu opravku. Tako smo na kvaliteto igranja pozorni manj, kot bi lahko bili. V ihti, da bi čim prej zaključili z določenim delom skladbe, smo hitro zadovoljni z izvedenim, čeprav se zavedamo, da bi lahko bilo bolje. Vemo tudi, kako bi lahko bilo bolje, vendar – ne, zdaj nimam časa za popravke, mudi se mi.
V takšnih situacijah pa je pomembno, da si jasno zadamo časovni okvir vaje in tudi cilje, ki jih želimo doseči v tem časovnem okviru. Ne dovolimo si nobenega odstopanja in šlepanja z izgovori, da bomo naše napake popravili drugič, ko bo več časa. Seveda se lahko zgodi, da imamo v tistem trenutku res neodložljive obveznosti. Potem je razumljivo, da prestavimo popravljanje napak na kasnejši čas. Vendar se moramo obvezati, da se bomo ob prvi priliki vrnili točno na ta del, kjer se nam napake dogajajo in ga popravimo. Vse, kar je manj kaže le na našo površnost. Bolje, da ne vemo, kam pelje ta površnost v trenutkih pred nastopom, kajne? 🙂
Zato pa sedaj pridno delamo na pripravah za nastop . In zagotovo nam bo uspelo, se strinjate?
Viri in literatura:
Klickstein Gerald (2010). Self-evaluation: the key to artful practice. Dostop na: http://musiciansway.com/blog/2010/05/self-evaluation-the-key-to-artful-practice/
Stewart Gordon (2006). Mastering the art of performance. Oxford University Press.
