Prepoznajmo probleme pri glasbeni vaji

problem-spotting

Vir fotografije: blog.hospitalitygem.com

Se nam zdi, da se problemi pokažejo kot zelo očitni, da bi jih še gluhonemi videli in slišali? Pa ni vedno tako. znani kreativni avtor Ken Robinson je dejal: “Ustvarjalnost se lahko pri prepoznavanju problemov pokaže prav v tolikšni meri kot pri njihovem reševanju.”

Spomnimo se obiska kakega glasbenega nastopa, kjer nastopajoči niso ravno najbolj blesteli. Vprašajmo se: “So nastopajoči vedel že vnaprej, da je njihova izvedba vprašljive kvalitete?” Zagotovo ne. Če bi to vedeli, bi vadili in odpravili vse pomanjkljivosti, preden bi se z nastopom pojavili v javnosti. Težave so se pojavljale že med vajo, vendar jih nastopajoči niso prepoznali. Zato je kvaliteta nastopa trpela, prav tako pa so trpeli tudi poslušalci.

Glasbeniki za prepoznavo problemov potrebujemo razvite zaznavne veščine. Vendar so te veščine včasih nezanesljive. Komurkoli se lahko zgodi, da je po vaji prepričan v popolnost svoje izvedbe in ne najde napak, v resnici pa se jih nekaj skriva tik pod našim radarjem, ki jih ne uspe zaznati.  Še slabše je, kadar smo glasbeniki tako zelo prepričani v svojo nezmotljivost, da ignoriramo napake le zato, da bi ohranili našo brezmadežno čisto samopodobo.

Proces prepoznavanja in odpravljanja problemov se začne s ponižnostjo; sprejetjem dejstva, da smo tudi mi zmotljivi in lahko grešimo. Če predpostavljamo, da očitne napake že pritegnejo našo pozornost, se potrebujemo odpreti le še prepoznavanju manj očitnih napak, takšnih, ki jih zlahka spregledamo, če nismo povsem pozorni na fine podrobnosti.

Odprimo um in verjemimo, da zmoremo izboljšati kvaliteto svojega nastopanja tudi s prepoznavanjem in odpravljanjem komaj zaznavnih napakic. Uporabimo vprašanja, ki se nanašajo na področja odličnosti:

  • Lahkotnost: ali smo si zmožni jasno predstavljati glasbo vnaprej in gibe izvajati z minimalno vloženim trudom? Če čutimo, da nekaj preprosto ni O.K:, se ustavimo in poiščimo izvir našega neugodja.
  • Ekspresivnost: ali s svojo glasbo ustvarjamo očarljivo glasbeno pokrajino? Npr. delamo privlačen in zanimiv kontrast v dinamiki, ali je premalo izrazit? Posnemimo se in se poslušajmo in dodelajmo vsak prehod, ki ne dosega naših standardov
  • Natančnost: nam glasba teče gladko kot po maslu, ali prihaja to raztrganosti in zaletavanja? Kaj pa intonacija in artikulacija – jih izvajamo precizno?
  • Ritmičnost: Morda naš ritem uspeva presegati natančnost z vnašanjem različnih poudarkov in skoraj nezaznavnim poživljanjem tempa?
  • Lepota tona: Ustvarjamo poln, žameten ton, ki sega preko odrskih luči naprej vse do zadnje vrste poslušalcev? Kako uspevamo spreminjati ton, da se prilagajamo čustvenemu izrazju posameznih fraz?

Ko ocenjujemo našo odličnost v izvajanju glasbe in naletimo na večje primankljaje, ki se pojavljajo praktično vsak takt, potem bi si verjetno morali priznati večji problem: izbrana glasba je za naš nivo trenutno prezahtevna. Kot smo omenili že v enem od predhodnih člankov, pomembno je izbrati repertoar, ki ustreza našim sposobnostim.

Glasbeniki (še posebej študenti glasbe), ki si naložijo prezahtevne glasbene izzive, pogosto razvijejo nezdrave navade, kot so strah pred nastopanjem, popačen občutek za ritem in napetost, ki lahko preraste v bolečino.

Izberimo primeren glasbeni material in si začrtajmo temeljit načrt. Tako bodo naše moči odkrivanja in odpravljanja napak, ter vse druge glasbene sposobnosti zorele hitreje.

Vir: Klickstein, G. (2011). The Musician’s Way.

Facebooktwittergoogle_plusredditpinterestlinkedinmail

Leave A Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja