Kdo sem

Aleš

Aleš Pogačnik, glasbeni coach

Živjo!

Sem Aleš, nekoč veliki tremaš pred vsakim nastopom, sedaj pa precej sproščen, mogoče si kdaj celo upam nekoliko preveč 😉

Svojo glasbeno pot sem začel z učenjem harmonike, katero igram sedaj že preko 25 let, po gimnazijskih letih sem doštudiral zgodovino in psihologijo. Med študijem psihologije sem zaključil še osnovno glasbeno šolo iz solo petja, kmalu zatem pa sem postal tudi NLP coach.

Poklicno sem doslej deloval v dveh podjetjih, ki se ukvarjata s svetovanjem, razvojem in izobraževanjem kadrov, na glasbenem področju pa v različnih zasedbah in kot one-man band delujem 15 let.

Odločil sem se, da znanja iz razvoja kadrov, psihologije, NLP coachinga in glasbenega udejstvovanja združim v dejavnost, kjer ta znanja lahko druga drugo dopolnjujejo in nadgrajujejo v kvaliteti in rezultatih dejavnosti - tako se je rodil glasbeni coaching: mentalna in psihična priprava glasbenikov (učencev glasbenih šol, solističnih glasbenikov in glasbenih zasedb) na nastope. Seveda je to le vrh ledene gore, pod gladino pa se skriva razvoj samozavesti, ljubezni in strasti do glasbe in njenega izvajanja, in kako energijo, ki nastane iz ljubezni in strasti, prosto podeliti z občinstvom, ki nas posluša.

Takrat pa se glasba razodene v vsej svoji čarobnosti! Zakaj ne bi postali del nje? 😉

Se vidimo,

Aleš

P.S.: moja zgodba na nekoliko daljši način, kako sem stopil na pot svetovanja glasbenikom:

V otroških in najstniških letih se seznanjamo z osnovami življenja in vzgoje, kaj je prav in kaj ne. Nabiramo prve izkušnje in spoznanja, tudi tista, ki bolijo, in jih prejmemo kot kazen in in opomin, če česa ne storimo po pričakovanjih, ki jih do nas gojijo pomembni odrasli. Tako se pri mladih razvije strah pred tem, da bi storili napako in hkrati spoštovanje do odraslih avtoritet, ki napake kaznujejo s kritiko in drugimi sankcijami. Kombinacijo obojih čustev imenujemo strahospoštovanje. Verjetno se bo marsikdo od vas z menoj lahko poistovetil, če povem, da sem imel strahospoštovanja toliko, da bi ga lahko prodajal na tržnici. Ni presenetljivo, da sem zaradi tega imel tudi precejšnjo tremo pri nastopanju. Dokler se mi pri 15 ali 16 letih ni zgodil nastop, ki je moj odnos do sebe, glasbe in publike, ki je temeljil na strahospoštovanju, popolnoma obrnil na glavo.

V tem občutljivem obdobju življenja sem iskal samega sebe, oblikoval svojo identiteto, tako kot vsi drugi v teh letih. Iskal sem zunanjo potrditev, da sem dober glasbenik - harmonikaš. Za nastop sem pripravil dve daljši, zahtevnejši skladbi, ki sem ju dobro natreniral - seveda, bal sem se, da ne bi šlo kaj narobe in bi doživel kazen - kritiko. Ko je nastopil moj trenutek, sem razgrnil pet strani not čez stojalo in začel igrati. Skladbo sem znal na pamet, note pa so mi služile kot varnostna mreža, ki mi je zmanjševala tremo. Podobno, kot cirkuške atlete na trapezu, so note kot mreža varovale moje "življenje" - mojo samopodobo. Sredi skladbe se je varnostna mreža nenadoma raztrgala. Note so mi s stojala zgrmele na tla. Doslej tekoč nastop se je v hipu spremenil v boj za preživetje. Trema je poskočila do vrelišča, požrl sem debel cmok in igral dalje, na pamet. In se je zgodilo. Black-out. Tema. Nisem več vedel, kaj sledi in kako igrati dalje. Ustavil sem se. S tresočimi rokami sem s tal začel pobirati note in jih postavljati na stojalo, na katerem pa vsa dolga kača listov ni želela obstati. Občutek sem imel, kot, da jih nazaj na stojalo postavljam dve uri. Končno so obmirovale na stojalu, jaz pa sem rdeč v obraz, bolj od sramote in ponižanja, kot jeze, odigral do konca. Zame je bilo konec sveta. Predstava o samem sebi kot dobrem glasbeniku se je razblinila kot milni mehurček. Nič ni bilo več pomembno. Niti naslednja skladba na nastopu. Želel sem le odigrati in oditi domov se smiliti samemu sebi. Za naslednjo skladbo je bilo popolnoma vseeno, kaj se zgodi. Treme ni bilo niti za vzorec. Prav tako ne strahu pred napakami, publika, kot da ni obstajala. Utapljal sem se v  praznini.

Tudi to skladbo sem dobro znal. Čez stojalo sem zopet razgrnil štiri strani not in začel z igranjem. Bil sem umirjen in sproščen. Popolnoma vseeno mi je bilo. Sredi nastopa so mi note ponovno zgrmele na tla. Pa kaj potem. Igral sem dalje, brezbrižno sproščeno. Tako, kot sem se naučil. In naučil sem se dobro. Brez ovir in negotovosti, ki bi mi jo povzročala trema. Ko sem zaigral zadnji akord in zaslišla navdušen aplavz, sem vedel, da je bil to najboljši nastop v mojem življenju. In "modro" sklenil, da je skrivnost uspešnega nastopanja v tem, da ohraniš sproščenost med nastopanjem tako, da ti je za nastop preprosto vseeno. Da si brezbrižen do nastopa in publike. Sčasoma sem spoznal, da se ne bi mogel bolj motiti.

Z novim odnosom nisem izgubil le strahu pred nastopanjem in publiko. Skupaj s strahom sem izgubil tudi spoštovanje. Spoštovanje do sebe kot glasbenika. Spoštovanje do glasbe, ki jo igram. Spoštovanje do publike, ki je očitno hitro zadovoljna in me ne kaznuje za moj brezbrižen odnos do glasbe ali do njih samih. Tako sem prešel iz enega ekstremnega odnosa in čustvene naravnanosti - groznega in pretiranega strahu - v drug ekstrem  - popolno brezbrižnost. In to je pekel popolnoma drugačne vrste... (zaključek prvega dela članka?)

Kmalu sem odšel na študij (ne v glasbeno smer), vstopil v ansambel in nastopal z njim z vedno močnejšim občutkom, da je za publiko hitro dovolj dobro, in da sem dovolj glasbeno muzikalen, da sem lahko popolnoma sproščen. Za kvaliteto izvajanja si nisem kaj preveč prizadeval. Hitro sem se znašel in hitro sem bil zadovoljen z doseženim. Glasbeno sem zelo počasi rasel in napredoval, če sploh.

Začel sem s šolo solo petja. Do nje sem imel enak odnos, kot do ansambla in nastopanja. Vadil sem premalo, za solistične nastope v petju se nikoli nisem temeljito pripravil. Še minuto pred nastopom sem nepripravljen mrzlično ponavljal besedilo, da ga na nastopu ne bi pozabil. Vsak nastop je bil le borba sam s seboj in skladbo, da jo normalno in tekoče izpeljem do zadnjega tona. Ni bilo prostora za glasbeno ustvarjalnost, užitek v nastopanju, interpretacijo in za stik s publiko. Bil sem le boj za golo preživetje. In to je postal moj prevladujoč stil nastopanja. Tudi v obliki one-man banda na zabavah. Dovolj je bilo, da sem izpeljal skladbo za skladbo, in tako vse do konca večera. Enako je bilo tudi usodnega decembrskega večera pred nekaj leti, ko sem navsezadnje prejel račun za svoj odnos do sebe, glasbe in publike.

Dopoldan je prišlo povpraševanje po one-man bandu, ki bi isti dan igral v piceriji. Imel sem čas in sem se javil. Sicer ne najbolje pripravljen, vendar sem zaupal vase in v to, da bo dovolj dobro za publiko in naročnika. Čas nastopa je napočil in prostor, kjer sem stal, je bil tako neroden, da samega sebe nisem slišal. Vendar sem igral in pel, dokler me po dveh urah vodja ne ustavi in reče, da je bilo dovolj. Vprašal sem po razlogu, na katerega mi je odvrnil: "Vi ste malo brez posluha." Nisem takoj dojel. "Kako?" vprašam. Ponovno odvrne: "Vi ste malo brez posluha." V tistem trenutku se mi je pred očmi zavrtelo. Kaj takega mi v življenju še nihče ni rekel! Kot v transu in osramočen do amena sem hitel pospravljati opremo in sem se spokal iz gostišča takoj, ko sem lahko. Po daljšem globokem premisleku sem spoznal, da je vodja gostišča s tem stavkom razpočil moj napihnjeni glasbeni ego in zmlel v prah prepričanje, da je vse, kar serviram publiki, dovolj dobro. Ker ni! Bil sem brez posluha - vendar brez posluha za glasbeno tankočutnost, sporočilnost glasbe in spoštovanje publike. 

Tisti trenutek se je začela moja preobrazba, ki traja še danes. Prevrednotil sem svoje poglede in prepričanja tako glede sebe, kot glede glasbe, ki jo izvajam, in publike, za katero igram. Prebujam in krepikm spoštovanje do sebe. Z vajo izboljšujem svoje glasbene in kreativne sposobnosti, izobražujem se iz psihične priprave na nastopanje, glasbi poskušam nameniti čim bolj pozitivno vlogo v svojem življenju. Stremim k temu, da postajam vedno boljši glasbenik in hkrati človek, kateremu glasba pomeni pomemben del življenja. Ne rastem le v kvaliteti izvajanja, temveč tudi v doživljanju glasbe in interakciji s publiko. Po omenjenem decembrskem fiasku sem se vrnil v glasbeno šolo, kjer sem izpopolnjeval tehniko petja zabavne glasbe. Doma se pri pripravah na nastope temeljito posvečam kvaliteti izvedbe. Mnogo več pozornosti namenjam pripovedovanju skozi skladbo, interpretaciji - temu, čemur je skladba v prvi vrsti namenjena. Pripovedujem zgodbo in jo podajam publiki. Zdaj je boj za preživetje nadomestilo prizadevanje, kako lahko s svojim nastopom ustvarim vzajemni pretok energije med menoj in publiko ter jim podarim svoje srce na pladnju. Srce, polno doživljanja glasbe, ki jo igram. Fokus sem premaknil iz samega sebe na publiko. Na odru sem in ustvarjam zanje.

Nove vrednote, ki podpirajo premik od lastnega ega k služenju publiki, krepim z razvojem lastnih potencialov v glasbenem ustvarjanju, odrskem nastopu ter vzpostavljanju stika s publiko. Obenem odpravljam dejavnike, ki znižujejo kvaliteto mojega nastopa: tremo, brezbrižnost, pomanjkanje volje, strasti, negativne misli ipd.

Vzpostavljam ravnovesje s pozitivno čustveno naravnanostjo do vseh elementov "ljubezenskega trikotnika". Cenim samega sebe, zato želim nenehno strokovno in osebno rasti v vlogi glasbenika. To vključuje strast in veselje do glasbe, ki jo želim začutiti in preliti v izvedbo kar najbolje. Tudi iz spoštovanja do publike, ki jo cenim in ji želim dati le najboljše kar premorem.