“Začetek ne obstaja. Začni, kjer trenutno si.”

                                                        Auguste Rodin (Francoske katedrale, str.9)

 

Želite narediti iz svoje glasbe nekaj več, vendar vam ni popolnoma jasno, kje začeti?

Čakanje na razjasnitev mogoče ni prava pot do uspeha. Mogoče je zdravilo proti pomanjkanju ustvarjalnosti to, kar nam svetuje Auguste Rodin, in preprosto začnemo:

 

Začnite, kjer trenutno ste

Kje bi torej začeli?

Začetek ne obstaja. Začnimo, kjer trenutno smo. Ustavimo se in premislimo, kaj nas privlači in pritegne. In delajmo! Vstavljajmo košček za koščkom v mozaik celote. Sčasoma se bo oblikovala metoda dela, ki nam bo najbolj ustrezala; spoznali bomo, kako urediti prioritete, kaj pride najprej in kaj za tem, spoznali bomo, kam usmeriti pozornost.

V pomirjujoči utehi dela se bomo najprej naučili potrpežljivosti, ki nas bo v zameno polnila z energijo. Energija nam bo nudila večno mladost, ki je sestavljena iz navdušenja in občutka lastne izpolnjenosti.

Če želimo ustvarjati, je najboljši trenutek, da začnemo, zdaj. In najboljši kraj, kjer lahko ustvarjamo, je tam, kjer trenutno smo.

 

Bistvo kreativnosti: Proces

Ključna beseda tu je proces. Ko smo se glasbeniki zaljubili v glasbo in začeli peti oziroma igrati instrument, smo začeli proces, ki poteka brez konca. Biti glasbenik ne pomeni zasledovati neko nirvano umetniške razsvetljenosti, temveč gre za nenehno raziskovanje in napredek.

Na tej poti izkušamo tako zmage kot poraze, in dobro se je zavedati, da oboje vodi naprej.

Takšna je narava ustvarjalnega procesa. Pot je zavita in polna lukenj, niti ni jasno označena. Večino poti začrtamo kar sami v zavetju vadbene sobe.

Kako vztrajamo na tako zahtevni poti? Zavežemo se samemu procesu ustvarjanja, zavedamo se, da se naša glasba rojeva na tej razrvani poti.

 

Motivacija in odmik

Da lahko vzdržujemo ustvarjalni proces, se moramo motivirati in na nek način tudi čustveno odklopiti od razno raznih dejavnikov, ki vplivajo na naše delo.

To pomeni, da namesto ukvarjanja z vsako malo malenkostjo, ki gre prav ali narobe, raje vdržujemo objektivno naravnanost pri našem delu, in tako lahko nepristransko ocenimo naše moči in slabosti.

To ni preprosto, vendar predanost procesu deluje kot naš notranji GPS. Ta nas nosi skozi uspeh in tudi dvome, ne da bi nas pretirani čustveni odzivi spravljali iz ravnovesja.

Ko smo usmerjeni na proces in pri vaji naletimo na tehnične probleme, ne kuhamo mule v agoniji, temveč se radovedno lotimo razreševanja izziva.

Podobno, če na koncertu slabo odigramo neko frazo, se tej frazi posvetimo naslednji dan, z zavedanjem, da ta fraza vsebuje nekaj, kar se moramo še naučiti. Tako, kot športnik, ki izgubi žogo, preuči, kaj je šlo narobe, odpravi napako in se vrne v igro.

Spodrsljaje jemljemo kot povratno informacijo, ki nas uči, kaj je potrebno izboljšati, ne kot preizkus naših sposobnosti ali osebne vrednosti.

Čeprav ljubimo naše delo, se zavedamo da smo mi sami mnogo več, kot le naše delo. S predanim in potrpežljivim navdušenjem vadimo in napredujemo na naši poti.