Foto: www.successpraxis.com
Kreativno reševanje problemov zahteva ustvarjalno razmišljanje. Kakorkoli že, način razmišljanja, ki ga poučujejo v šolah, nam ne bo nujno služil v vadbeni sobi, ko se prikradejo umetniške zagate. Takšno razmišljanje se pojavlja pri predmetih, kot je recimo osnovna matematika, kjer s konvergentnim načinom razmišljanja stremimo proti edini rešitvi. Takšno razmišljanje pa deluje v okoliščinah, kjer obstaja le en pravilen odgovor. Če se spoprijemamo s kakimi tehnično/mehanskimi težavami, takšno konvergetno razmišljanje lahko koristi:
– Zakaj iz klavirja prihaja tako čuden zvok? Svinčnik je padel na strune.
– Zakaj se kitara noče uglasiti? Zamenjati bo treba strune, saj so sedanje že stare.
Umetniški izzivi pa kličejo po bolj pustolovskem načinu razmišljanja, takšnem, ki lahko naslovi probleme iz različnih kotov in predvidi mnogo obetavnih rešitev. Tu na prizorišče stopi divergentno razmišljanje. Ko svojim mislim dovolimo, da se razcepijo v več smeri, probleme lahko dojemamo iz različnih zornih kotov, ki se dopolnjujejo. Opustimo običajne kategorije razmišljanja in se zapodimo za novimi idejami s postavljanjem odprtih vprašanj. “Kaj, če poskusim na ta način?”, se sprašujem, namesto konvergentnega razmišljanja, ki hlepi po “pravilnih odgovorih”.
Pravzaprav je divergentno razmišljanje bolj namenjeno postavljanju vprašanj, kot iskanju odgovorov. S pametnim spraševanjem se rešitve na probleme odkrijejo same od sebe. Še vedno pa je oblikovanje vprašanj najbolj kočljiva točka reševanja problemov. Ko smo v zadregi, se navdihnjene rešitve ne pojavijo kar same od sebe na plano. Skrite so, in ker jih ne poznamo, ne moremo niti vprašati, kako jih uporabiti.
Da znamo z vprašanji najti pot do zlatih rešitev, moramo skovati bistro usmerjeno poizvedovanje, ki osvetljuje komaj zaznavne razlike med potjo do rešitve in slepo ulico. Natančneje, ko bomo preiskovali srž problema, bolj verjetno bomo odkrili zlato rešitev. Kasneje, če je potrebno, lahko izvedemo tudi možgansko viharjenje (op.pr. brainstorming), vendar če si nismo dovolj jasno zastavili prvih vprašanj, nas lahko umsko in čustveno preobremenijo.
Kot primer, če se prehod v štirih notah ne sliši jasno, se bo neustrezno vprašanje glasilo: “Zakaj je to tako težko?”. Odgovor bo: “Ne vem.” Rezultat bo frustriranost. Natančna vprašanja bodo v problem prodrla na drugačen način: “Kaj, če se osredotočim na pare not, kjer imamo tri pare (1,2; 2,3;3,4) in vadim prehod med obema notama v paru in tako pri vsakem paru posebej? Bo potem prehod med notami jasen?”
Z usmeritvijo pozornosti z vseh štirih not na dve in vprašanjem: “Kaj,če…?” se nepremagljivi štirinotni prehod preobrazi v majhne in obvladljive dvonotne koščke. Problem se razgali in rešitve se ponudijo na pladnju. “Preprosto je enostavne stvari zakomplicirati,” je izjavil basist in skladatelj Charles Mingus; “poenostaviti zapletene stvari v preproste, neverjetno preproste, to je pa ustvarjalnost.”
In morda najpomembnejše, če divergentno razmišljanje nudi ostrino v reševanju problemov, potem je čustvena inteligentnost brusilni kamen, ki ohranja to ostrino. Misli in čustva se prepletajo, ne zmoremo jih povsem ločiti. Če se izzivov lotimo z radovednostjo in izziv jemljemo kot odprta vrata za naš glasbeni in strokovni napredek, potem bo takšna pozitivna naravnanost podžgala našo strast. “Izziv?”, bomo rekli. “Super, lotimo se ga.”
Glasbeniki, ki jih umetniške zagate spravljajo v stres, se pogosto izogibajo vaji, ali pa divje in brez razmisleka preigravajo težavne dele skladb. V vsakem primeru jim negativna čustva zapirajo pot do ustvarjalnega reševanja problemov. Psiholog John Gottman trdi: ” Bolj kot inteligentnost vam bo čustvena ozaveščenost ter sposobnost, da uravnavate svoja čustva, določala meje vašega uspeha na vseh področjih življenja.” Ko se nam na poti pojavi problem, bodimo pozorni na naš čustveni odziv ter se ga lotimo z igrivo radovednostjo. Igrivost lahko vzdržujemo, če poznamo proces spretnega reševanja problema.
O tem pa naslednjič.
Vir teksta: Klickstein, G. (2011). The Musician’s Way





