Vir fotografije:
Ko nam med vajo nek problem nenehno utripa na našem radarju, ga preprosto ne moremo več ignorirati. Če preprosto obtičimo pri njem, nam bo upadla tako morala kot kvaliteta našega izvajanja. “Saj bom vadil ta del, vendar ne verjamem, da bo pomagalo” se preganja po mislih glasbenikov, ki se soočajo s tovrstnimi problemi, vendar se nanje ne uspejo ustrezno osredotočiti. Nato se nenehno kot pokvarjena plošča zaganjajo v ponavljanje problematične fraze vendar jim problem, h kateremu ne pristopijo na ustrezen način, vedno znova uniči vsak poskus.
Da bi uspešno odpravili problem, ne polagajmo več pozornosti na dolgo frazo, temveč jo usmerimo točno na točko, kjer se spodrsljaj pojavlja ter prepoznajmo naravo tega problema. Šele potem, ko se sestavina fraze, ki nam povzroča sive lase, nima več kam skriti, lahko zanjo najdemo rešitev.
Predstavljam dvodelno tehniko, ki osvetljuje takšne pritajene probleme. Prvi del, izoliranje, nam pomaga osvetliti natančno lokacijo problema. Nato pa v drugem koraku ugotavljamo, kakšne narave je v resnici ta nadloga, ki nam para živce.
- Izolirajmo problem v okvir
Ko se problem pokaže, na našem notnem zapisu izolirajmo problematične note v okvir. Če se pojavi še posebej težaven ton, ga obkrožimo (kot na sliki).
Primer: Fritz Kreisler, Liebesfreud za violino in piano, takti 1-5.
2. Definirajmo problem
Bodimo natančni. Ali je problem povezan z lahkotnostjo izvedbe, ekspresivnostjo, natančnostjo, ritmom ali kvaliteto tona? Če je problem natančnost, poglejmo, v kakšnem smislu – nimamo natančne intonacije, morda dikcije, prstne tehnike itd.
Bodimo tudi objektivni. Kar bomo odkrili vzemimo kot nevtralno informacijo. Namesto razmišljanja “četrti takt je grozen” le mirno zapišimo opombo ” Gis in H v četrtem taktu nista uglašena”.
Nato bomo uporabili katero od taktik za reševanje problemov. Predstavil pa jih bom v naslednjem članku.
Vir teksta: Klickstein, G. (2011). Musicians’ Way.
